Otrok v nas

Danes občutim radost. Tisto globoko, vseprebujajočo radost. Radost, ki se rodi nekje v jedru srca, tisto svetlo, poživljajočo energijo s katero smo bili rojeni v ta svet.

Ko pogledate otroka, nasmejano in sveže bitje, kako od srca se razveseli luže na cesti, ki jo ogreje popoldansko sonce, metulja, ki lahkotno prhuta in se pozibava na valovih zraka, kako iz srca se razveseli lepega kamenja ali jesenskega listja, vriskajoče nabira kostanj, v katerem že vidi žival, ki jo bo upodobil, ob morju se prelevi v kita in s hihitanjem pozdravlja škropljenje vode,... Takšni otroci smo bili vsi. Prav vsak od nas se je rodil z radostjo in svetlobo v srcu. Naše telo je odraslo, vendar ta otrok še vedno živi v nas. Nekateri skrbijo zanj in mu pustijo na plano, drugi se ga samo včasih z nostalgijo spominjajo, so pa tudi tisti, ki so nanj v vsakodnevnem ritmu popolnoma pozabili. Spomnimo se ponovno nanj. In ne le to! Pustimo mu na plano! Tekajmo po travnikih, bodimo nagajivi, veselimo se sonca, ponovno občutimo čisto otroško radost!

Naredimo si uslugo in se kot otrok veselimo majhnih svari. Naj bo to košček čokolade, ali piš vetra, ki v nas zbudi podobo junaka na vihravem konju, s katerim jezdimo novim dogodivščinam naproti...