Skrbi so odvec

Moder človek je nekoč dejal: Skrbi so odveč. Kar lahko spremenimo bomo spremenili, česar ne moremo bomo sprejeli. (Dalai Lama)

Skrb je eden od največjih strupov človeštva. V nas prebudi temne sence strahov, nemoči, občutkov, da smo žrtve situacij in življenja samega. Strah, žalost, stres, ki so stalni spremljevalci senc skrbi, fizično zastrupljajo naše telo. Vse dokler ne pripeljejo v resno bolezensko stanje.

Kadar imamo moč spremeniti neko stanje ali situacijo jo vzamimo v roke. Sprejmimo odgovornost zanjo in jo ljubeče spremenimo. Če sprva ne vidimo poti, zaupajmo našemu notranjemu vodstvu, ki nam bo pokazalo pot. Kadar pa te moči nimamo, ko se neka okoliščina nanaša na zunanje dejavnike, na katere nimamo neposrednega vpliva, zaupajmo. Prepustimo, da se stvari odvijejo v najvišje dobro. Kajti, ko se od situacije nekoliko oddaljimo, vidimo, da nam je prinesla tudi pozitivne spremembe. To ne pomeni, da smo brezčutni, ali da nam je vseeno. Nasprotno, to pomeni, da smo popolnoma prevzeli odgovornost za svoje življenje in kvaliteto bivanja na tem svetu, ki nam v resnici ponuja razsežnosti raja. Kadar smo pomirjeni in zaupamo imamo večjo moč razrešiti še tako zamotane okoliščine. Takrat poiščemo čudovite in ustvarjalne rešitve, ki jih pod senco strahov ne bi ugledali.

Ko pogledamo svet okoli sebe, ko se zavemo lepote, ki nas obdaja... žareča barva trave, razkošnost dreves, žuborenje vode, veličastnost gora, ljubeč pogled psa, nežno dobrikanje mačke, prhutanje kril, vonj po piškotih,... koliko lepega nas spremlja vsak dan na poti po kateri hodimo. Če le vdihnemo... pogledamo... in živimo! Tako minljivi smo in toliko moči imamo, da živimo dobro. V smeri svojega srca in njegove svetlobe.

Naj zaključim z mislijo: Življenje je čudovito potovanje. Na svojih poteh se sami odločimo ali bomo nesrečne žrtve okoliščin ali pa pustolovec, ki išče svoj zaklad. (Paulo Coelho, Alkimist)