Rodila sem se 18.10. 1983 v Ljubljani. Že kot otrok sem najraje ustvarjala svoj pisan in sanjski svet skozi risbo in sliko. Ure in ure sem presedela ob papirju in blokih, ki so ponujali toliko možnosti za svet, ki sem ga videla in živela. Ljubezen do ustvarjanja je rasla z mano. Na osnovni šoli sem izstopala v svoji drugačnosti, živela sem zaprta v svojem svetu, kamor sem spustila le nekaj ljudi. Že na razredni stopnji me je učiteljica poslala na likovni krožek, ki je bil sicer namenjen učencem višjih razredov. Tam sem se dobro vključila in v njem vztrajala vso osemletko. Učiteljica likovnega pouka je v meni videla potencial, zato so me pošiljali na tekmovanja in likovne tabore.
Po osemletki sem se brez pomislekov vpisala na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, v ljubljanskih Križankah, smer grafično oblikovanje. Tam sem se počutila izjemno dobro, saj sem prvič začutila, da sem vstopila v krog ljudi, ki me razumejo, ki razumejo moj svet, saj sami živijo v podobnem. To je svet barv, oblik, ploskev in linij. Svet trenutkov ujetih v likovno delo, ki mu da oseben in čustven naboj. Na srednji šoli sem se prvič soočila z večjim izzivom. Prijavila sem se na natečaj za izdelavo plakata ob izidu knjige Moj otrok bo drogi rekel NE. Moj predlog je bil izbran in plakat je šel v tisk, kar mi je dalo še večjega zagona.
V tretjem letniku sem se prvič vpisala na likovne tečaje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, nato pa še v slikarsko šolo Sava Sovreta. Udeležila sem se likovne kolonije na Krku v sklopu Sovretove šole, katera se je zaključila z skupinsko razstavo. Slika, ki sem jo takrat predstavila je prejela mnoge pohvale.
Svoje poslanstvo sem začutila v približevanju umetnosti ljudem. Tako sem se odločila, da se vpišem na likovno pedagogiko, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sprejeta sem bila takoj z odličnim rezultatom. Tokrat se mi je odprl nov svet. Moj svet je doslej priznaval le ljubezen do slikarstva, tu pa sem se srečala še s kiparstvom pod taktirko Mirka Bratuše in kasneje Romana Makšeta, ki je tudi moj mentor pri diplomskem delu. Ljubezen do umetnosti je zrasla, se razvila in razširila na več področij. Profesorji so nas spodbujali k večji samostojnosti in osebni izpovedi, kot sem je bila vajena s prejšnjih izobraževanj in tečajev. Sprva mi je to predstavljalo problem, sploh v ljubem slikarstvu, ki je bil pri meni že precej vpet v nek kalup. Prav zaradi kiparstva pa sem se uspela odpreti in izživeti svoj svet, svojo ljubezen, osvoboditi svojo filozofijo in pogled na svet skozi material, ki je postal moj soplesalec v izražanju. Ko delam, bodisi slikam ali izdelujem skulpturo, resnično začutim globoko povezanost z materialom, ki postane del mene, ne le moja izpoved. Zanima me čustven naboj trenutka, nedotakljiva vzvišenost ljubezni, ki jo v sebi nosi vsako bitje. Poseben izziv mi predstavlja prav izražanje čustev skozi realen svet podob. Kljub realizmu, ki je v mojih delih do neke mere prisoten, me zanima sinteza z minimalizmom, poenostavljene oblike v kiparstvu, ki gledalcu predstavijo le bistvo in čustvo, ki sem se mu skušala približati. Slike konj in ptic so naturalistične, a figure so postavljene v minimalističen,prazen prostor, v svet, ki ni definiran, temveč je prepuščen gledalcu samemu, tako postane opazovalec del slike v svojem čustvenem svetu.
Moja želja je ljudem umetnost približati. Pokazati nove načine, kako se lahko spustijo v svoj čudovit notranji svet in ga tudi izraziti skozi materijo.