Sanje

Ko živimo sanje se tega ne zavedamo. Ujeti v mreže vsakdana ne opazimo, kako so neslišno, kot tančica, ki se mehko usede na tla, elegantno skozi zadnja vrata vstopile v naše življenje. Usedle so se na stol, kamor nikoli ne pogledamo in se toplo nasmehnile trenutku, ki je pred nami. V naglici smo švignili mimo njih, pri čemer je njihova tančica oplazila našo občutljivo kožo. Za hip smo se ob mehkem dotiku, nežnem kot sapica, zdrznili, morda celo nasmehnili, nato pa odhiteli dalje po opravilih, ki so se pravzaprav že spremenili v rutino in jih izvršujemo le še zaradi preljubega, zlaganega občutka varnosti. Bojimo se tvegati in se zazreti na tisti stol. Na tisti stol, kjer že nekaj časa čepijo naše sanje. Želimo si jih, a se jih panično otepamo. A sanje ždijo, ždijo tam v kotu in čakajo , da jim stopimo naproti, jih primemo za roke in jim dovolimo, da prevzamejo sleherni trenutek preostanka našega časa. Tako malo je potrebno.